Sodba I Ips 277/2008

Jedro

Dokazni predlog sodišče zavrne tudi, če predlagani dokaz ni primeren za dokazovanje dejstva, ki ga stranka želi dokazati.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Obsojeni B.D. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 28.9.2007 spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj posilstva po prvem odstavku 180. člena Kazenskega zakonika (KZ), nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ in ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno enotno kaznijo dve leti zapora in preizkusno dobo štirih let. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 13.2.2008 sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje po prvem odstavku 145. člena KZ, v odločbi o sankciji pa tako, da je obsojenemu izreklo (enotno) kazen eno leto in devet mesecev zapora.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obsojenčev zagovornik Z.K., odvetnik v M. Navaja, da vlaga zahtevo iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP in opozarja na precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano pravnomočno sodbo na podlagi 427. člena ZKP razveljavi oziroma spremeni sodbo sodišča druge stopnje v odločbi o sankciji tako, da obsojencu izreče pogojno obsodbo.

3. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) vrhovna državna tožilka N.F. meni, da ni utemeljena. O odgovoru se je z vlogo z dne 22.7.2008 izjavil obsojenčev zagovornik.

B.

4. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni dopustno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP).

5. Zagovornik izpodbijani sodbi neutemeljeno očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj sodišče ne bi dovolj tehtno obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazne predloge obrambe za zaslišanje prič B.D., M.N. in A.Ž. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik odločitev o predlogih za zaslišanje A.Ž. in obsojenčevega brata B.D. problematizira izključno v zvezi s kaznivim dejanjem po prvem odstavku 145. člena KZ, glede katerega je Višje sodišče v Mariboru po 4. točki 357. člena ZKP izreklo zavrnilno sodbo. Zahteva je zato v tem delu vložena v škodo obsojenca. Tudi sicer pa je, v nasprotju s trditvijo zahteve, sodišče prve stopnje A.Ž. na glavni obravnavi dne 28.9.2007 zaslišalo, odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje B.D. pa v obrazložitvi izpodbijane sodbe razumno utemeljilo (sedmi odstavek 364. člena ZKP).

6. V zvezi z zavrnitvijo predloga za zaslišanje policista M.N. zagovornik v zahtevi navaja, da je oškodovanka v posameznih fazah postopka različno izpovedovala o tem, da naj bi, preden je z otrokoma junija 2005 odšla od doma, prišlo do ponovnega posilstva (ki ni predmet tega postopka). Ker tega dejanja v ovadbi ni omenila, bi bilo z zaslišanjem policista, ki je bil z oškodovanko prvi v stiku, po stališču zahteve zato treba razčistiti, kaj mu je povedala oziroma o čem sta se pogovarjala. Odločitev o zavrnitvi tega dokaznega predloga je sodišče tako v zapisniku o glavni obravnavi z dne 11.9.2007 (in z dne 28.9.2007, ko je bil ta dokazni predlog ponovljen), kot tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe razumno obrazložilo, tem razlogom pa je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Kolikor zahteva uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz sedmega odstavka 364. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, ji zato ni mogoče pritrditi. Enako velja kolikor zahteva (po vsebini) meni, da je sodišče s tem prekršilo pravno jamstvo iz 3. alineje 29. člena Ustave (v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP), ki vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotavlja izvajanje dokazov v njegovo korist (glede meril presoje primerjaj naslednjo točko obrazložitve). Glede na zgoraj povzeto utemeljitev dokaznega predloga so namreč pravilni razlogi izpodbijane sodbe, da je vsebina zapisnika o sprejemu kazenske ovadbe razvidna iz kazenskega spisa in da je bila oškodovanka v tem postopku večkrat zaslišana ter da ocena njene verodostojnosti temelji na teh izpovedbah. Tem razlogom je mogoče dodati še, da se zapisnik o sprejemu ustne ovadbe z dne 21.6.2005, ki ga je sestavil M.N., nanaša na kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ, ne pa na kaznivo dejanje posilstva po prvem odstavku 180. člena KZ, glede katerega naj bi se opravilo zaslišanje. O tem dejanju je bil namreč napravljen zapisnik o sprejemu kazenske ovadbe oz. predloga za pregon naslednjega dne (22.6.2005) s strani kriminalistične inšpektorice S.L.

7. Zagovornik v zahtevi navaja, da so bili (nezakonito) zavrnjeni tudi dokazni predlogi za zaslišanje sodne izvedenke klinične psihologije T.P. in za pribavo izvedenskega mnenja, ki ga je izdelala v pravdnem postopku glede dodelitve otrok, ter dokazi s fotografijami, iz katerih bi bilo razvidno, da je bila oškodovanka gola pred otroci in da se je preoblačila pred obsojenčevim sodelavcem. Po ustaljenih merilih presoje glede obsega pravice do izvajanja dokazov v korist obsojenca iz 3. alineje 29. člena Ustave (primerjaj zlasti zadevi Ustavnega sodišča Up-34/93 in Up-13/94) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga stranka, temveč v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem mora (razen v primeru, ko je očitno, da je dokazno sredstvo neprimerno), ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je ta materialno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Zgoraj navedene dokazne predloge je sodišče prve stopnje tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno zavrnilo na podlagi pravilne ocene, da za presojo verodostojnosti oškodovanke (v zvezi s čimer so bili predlagani) niso primerni. Relevantna zveza med tem, ali naj se otroci dodelijo v varstvo in vzgojo oškodovanki ali ne oziroma golimi fotografijami na eni strani, ter verodostojnostjo oškodovankine izpovedbe v tem kazenskem postopku na drugi strani, namreč iz utemeljitve dokaznih predlogov ni razvidna. Očitek kršitve 3. alineje 29. člena Ustave v zvezi z drugim odstavkom 372. člena ZKP zato ni utemeljen.

8. Zagovornik v zahtevi poleg tega navaja, da izvršitev kaznivega dejanja posilstva na način, kot je opisan v izreku izpodbijane sodbe, sploh ni mogoča, da je splošno znano, da se z očitki "tovrstnih" kaznivih dejanj drugemu zakoncu onemogoča stike z otroki, da storitev kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 180. člena KZ obsojencu ni dokazana ter da se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da prijava kaznivih dejanj s strani oškodovanke ni bila motivirana z razveznim postopkom. Povzete navedbe v celoti predstavljajo nestrinjanje z dejanskimi zaključki izpodbijane sodbe oziroma z oceno verodostojnosti oškodovankine izpovedbe, torej uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno.

9. Očitek kršitve kazenskega zakona vložnik v sklepnem delu zahteve utemeljuje z navedbo, da je sodišče druge stopnje glede na olajševalne in obteževalne okoliščine konkretnega primera izreklo nepravilno kazensko sankcijo, zlasti ker (po trditvi zahteve) ni pričakovati, da bo obsojeni kazniva dejanja ponavljal. V zvezi s tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče niti s posameznima kaznima, določenima za kaznivo dejanje posilstva po prvem odstavku 180. člena KZ (eno leto in en mesec zapora) oziroma kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ (devet mesecev zapora) niti z izrečeno enotno kaznijo eno leto in devet mescev zapora ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). Kolikor pa zahteva izpodbija primernost izrečene kazni, ta ne more biti predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

10. Uveljavljane kršitve po prvem odstavku 420. člena ZKP torej niso podane, zahteva pa je vložena tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno. Vrhovno sodišče je zato zahtevo zagovornika obsojenega B.D. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno. Obsojeni je na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 126/2007
• Sodba I Ips 418/2008
• Sodba I Ips 474/2008